Drugi dan Jesenske finančne šole za najstnike, ki jo organizira revija Moje finance, je zaznamoval obisk uspešnega podjetnika Rada Daradana, soustanovitelja Hooray Studios, kjer so pred kratkim natisnili milijonto knjigo Malih junakov! Objavljamo TOP 5 vprašanj za podjetnika.
1. Nenavadno je, da ste vzeli potrošniško posojilo, da ste ustanovili podjetje. Zakaj?
Svojih prihrankov na začetku karierne poti z Micem (Mlanškom, soustanovitelj, op. a.) nisva imela. Edini način, da bi prišel do denarja, je bilo to, da sem se v službi šel pogajat, da bi mi spremenili pogodbo za določen čas v nedoločen. Ker sem vedel, da si bom samo s takšno pogodbo lahko izposodil denar. Mislil sem, da bo potrošniško posojilo veliko višje, a izkazalo se je, da sem s svojo plačo lahko dobil le 15 tisoč evrov. Od tega sem tri tisočake porabil za stare dolgove, tako da je ostalo samo še 12 tisoč evrov, ki sem jih lahko dal na račun novoustanovljenega podjetja. Po hitrem izračunu sva z Micem ugotovila, da bo to zadostovalo za dva meseca in pol. Na srečo sva prvo knjigo prodala še pred uradnim začetkom.
2. V Sloveniji vama je šlo dobro. Potem sta se odločila poskusiti v Avstriji in na Hrvaškem. Kakšen je bil prvi poskus prodaje v tujini?
Za Avstrijo sva imela še miselnost, da bova lahko malce »navila« cene, ker naj bi Avstrijci imeli več denarja. Mic si je od očeta takrat izposodil še 7.400 evrov v zlatu in mu zagotovil, da jih bo dobil nazaj še več. Čez tri mesece sva ta denar »izgubila«, ker Avstrijci očitno niso imeli več denarja kot mi (smeh). Zato sva hitro ugotovila, da ta pristop, da zvišaš cene, da ti je to kar samo po sebi logično, da imaš miselnost, da ti nekaj pripada, ni prava. To je glavna napaka, ki jo lahko narediš. Bila sva pridna, trdo sva delala, ampak nisva našla najboljših prevajalcev, najboljših avtorjev, spletna stran ni bila najboljša, logistika. Nabor malih napak je pripeljal do tega, da prodaja ni stekla, tako da sva avstrijski in hrvaški trg zaprla. V Sloveniji nama je takrat, leta 2014, še vedno šlo zelo dobro, bili smo srečni, ampak smo bili ob koncu leta še vedno na ničli. Misliš, da si car, pa vidiš, da nisi – slabo ti je.
3. Kdaj pa sta si izplačala prvo plačo?
Plač si nisva mogla izplačati do druge polovice leta 2015. Dve leti sva že delala, dobro je šlo, nisva služila, ampak sva denar malce nadzorovano izgubljala. Medtem ko sva se z Micem pogovarjava o marketinškem vložku 20 tisoč evrov, sem moral gledati na vsak evro svojih osebnih financ. To je kar kompleksno za razumeti. Ampak pomembno je, da ko se začneš v podjetju ukvarjati z velikimi številkami, da se ti to ne prenese na osebno življenje, da imaš še vedno realen pogled na svet.
4. Letos računate tudi na 30 milijonov prihodkov, kajne?
Da, to je optimistična napoved. Po naravi sem pesimist, tako da bi rekel, da je bolj realna napoved 24 milijonov. Tudi s to številko bi bil zadovoljen. Sta pa naša grafa prihodkov in vlaganja v trženje zelo podobna. Tako da je pri tem zelo podobna rast. Nismo še čisto tam, kjer želimo biti. Še vedno moramo graditi na prepoznavnosti trga personaliziranih knjig, marsikdo še vedno ne ve, da sploh obstajajo. Z vsakim vstopom na nov trg moramo naše knjige kupcem dobesedno poriniti pod nos, da jih sploh spoznajo. Pozneje, ko se v njih zaljubijo in se dober glas razširi tudi prek komentarjev in mnenj, je veliko lažje. Zato je ta graf stroškov nekako v razmerju s prihodki. Pravilno bi bilo, da so čez nekaj let stroški nižji, prihodki pa večji.
5. Ste posojilo, ki ste ga pred leti vzeli, že poplačali?
Ne, 12 tisoč evrov posojila še vedno odplačujem, ker ta mesečni strošek s sabo nosi nekaj nostalgije. Odločil sem se za to, ker me to posojilo spomni, da sem si moral nekoč denar izposoditi in se marsičemu tudi odreči.