Pri 24 letih se je Primož Jeralič ponesrečil med smučanjem in postal paraplegik. Kot 27-letnik se je prvič srečal s kolesom na ročni pogon, pri 33 letih pa je kot prvi ročni kolesar iz Slovenije nastopil na paraolimpijskih igrah. »Karkoli se nam v življenju zgodi, nič nas ne sme ustaviti,« je svetoval 33 mladim na poletni finančni šoli za najstnike, ko smo govorili o zavarovanjih. Prišel je na povabilo NLB Vita.
»Že kot otrok sem bil zelo razposajen. Doma nikoli nisem uporabljal stopnic, vedno sem v dnevno sobo plezal čez balkon,« se spominja Primož Jeralič, ki ga je na finančno šolo povabila zavarovalnica NLB Vita. Ko se mu je zgodila nesreča, zaradi katere je pristal na invalidskem vozičku, namreč ni bil nezgodno zavarovan. Stroški prilagoditve na novo življenje so bili precejšnji.
Foto: Iztok Lazar
Kot študent je Primož občasno delal kot učitelj smučanja na Krvavcu. »Neko soboto leta 2008 bi moral biti moj zadnji službeni dan na snegu, ampak me je šef prosil, ali bi lahko delal še v ponedeljek. In sem. Bil je lep, sončen dan, v levem zavoju mi je smučko zagrabil južni sneg, zato sem padel. Ob progi je ležal nezavarovan hlod in s hrbtom sem priletel vanj. Ko sem hotel vstati, noge niso več delale. Začel sem klicati na pomoč, potem so me z akijem odpeljali do helikopterja in nato v bolnišnico,« pripoveduje Jeralič.
Zbudil se je šele tretji dan po nesreči, ker je bil zaradi hudih poškodb v umetni komi. »Poškodoval sem si enajsto prsno in četrto ledveno vretence, povrh še sedem reber. Pljuča so bila predrta, limfna žleza pa počena. Štirinajsti dan po nesreči je do mene prišel kirurg in mi povedal, da nikoli več ne bom hodil,« je razlagal Jeralič. »To je bil zame hladen tuš, pa hkrati tudi nov izziv,« je poudaril.
Pred poškodbo je bil Primož atlet, tekel je na 110 metrov z ovirami, skakal v višino s palico in brez nje, bil je redni član reprezentance. »Zato sem želel biti spet fizično aktiven. Po poškodbi sem se srečal s košarko na vozičkih, takoj sem prišel tudi v reprezentanco.«
Pri 27 letih se je prvič srečal z ročnim kolesarstvom. »To je bila ljubezen na prvi pogled. Ko sem videl prilagojeno kolo, se mi je zdelo, da bo šlo kar samo. A moj prvi trening je bil dolg samo 12 kilometrov, ker so po šestih kilometrih roke odpovedale, pa sem moral priti še domov,« je povedal in dodal, da je letos v eni turi premagal kar 324 kilometrov.
Foto: Iztok Lazar
»Tekmovalen, kot sem, sem se začel spogledovati s paraolimpijskimi igrami. Vse sem usmeril v to,« je še povedal Primož. Leta 2015 se je kot šesti na svetovni lestvici neposredno uvrstil na paraolimpijske igre in tam ob obilici smole zasedel deseto mesto. »Bil sem prvi ročni kolesar iz Slovenije na paraolimpijskih igrah.«
Primož Jeralič se je poškodoval v študentskih letih, ko denar porabljamo za vse drugo razen za zavarovanje. Stroški prilagoditve so bili precejšnji. Ker ni imel sklenjenega nezgodnega zavarovanja, je moral denar zaslužiti drugače. »Prvo tekmovalno kolo sem si kupil z dobrodelno akcijo en evro za vsak kilometer,« je pojasnil Jeralič, ki ga je na finančno šolo povabila NLB Vita. Mladi so v šoli izvedeli veliko o zavarovanjih, kdaj jih potrebujemo ter zakaj.
Njegovo zdajšnje tekmovalno kolo stane 15 tisoč evrov. »Imam osebnega zdravnika, fizioterapevta, trenerja v telovadnici in na cesti, menedžerja. Skupaj smo ekipa, a je to velik finančni zalogaj, zato moram biti iznajdljiv in hkrati dosegati dobre rezultate. Zgodba, ki jo sestavljaš, mora biti zanimiva za pokrovitelje,« svetuje ročni kolesar. Poleg športne kariere je tudi redno zaposlen, ima osemurni delavnik pri paraolimpijskem komiteju. V njegovi kategoriji ročnih kolesarjev dirka tudi Italijan Alex Zanardi, ki je nekdanji dirkač formule ena, veliko je nekdanjih vojakov, ki so stopili na mino in ostali brez nog, tudi specialcev ali nekdanjih atletov. »Izzivov mi ne zmanjka niti v vsakdanjem življenju. V zadnjem času se je dostopnost na javnih površinah za invalide precej izboljšala. Sicer je to kar adrenalinsko življenje, včasih se moram po stopnicah navzdol zapeljati z vozičkom,« opisuje.
Foto: Iztok Lazar
»Nehal sem šteti, kolikokrat sem padel. To se hitro zgodi. Po stopnicah grem z eno berglo, držim se za ograjo in preskakujem tri stopnice hkrati,« smeje razlaga. Tudi stanovanje doma je moral prilagoditi. Stanovanje invalida je za približno 30 kvadratnih metrov večje od navadnega. »Narejeno mora biti tako, da če si dam vročo kavo v naročje, se skodelica ne sme politi, kamorkoli v stanovanju že grem,« razlaga. Še vedno tudi smuča, in sicer na sedečih smučeh. »Ko sem se prvič spuščal, me je bilo tako strah, predvsem zato ker sem se ponesrečil na smučišču. Moral sem premagati ta strah,« opisuje.
Primož je povedal, da je na življenje pred nesrečo skoraj pozabil. Za kolesarstvo se je odločil tudi zato, da spet lahko občuti veter v laseh in se premakne z ene točke na drugo. »Če bi imel čarobno palčko, bi si zaželel, da bi lahko enkrat zaigral nogomet s sinom ali spet tekel po gozdu,« razmišlja Jeralič. V življenju ima še en cilj – želi si priti na Triglav z berglami. »Ugotovil sem, da na koncu štejejo samo spomini, na katere smo lahko ponosni. Življenje naj bo videti kot mozaik. Živeti želim vsak trenutek.«