Nejc Zemljak, 31-letni Mariborčan, je član slovenske državne reprezentance v odbojki na mivki in se trenutno uvršča med 50 najboljših igralcev na svetu. Kako pa upravlja denar?

Kako to, da ste se odločili za odbojko na mivki?

Večina odbojkarjev igra pol leta v dvorani in pol leta na mivki. Tudi jaz sem igral prej v dvorani, a mi to ni več ustrezalo, ker sem si želel več svobode. V dvorani imaš trenerja, 12 soigralcev, začrtan trening, urnike.

Trenirate odbojko tudi v dvorani? Ali vedno na mivki?

Med igranjem v dvorani in na mivki je velika razlika. V dvorani so razmere ves čas enake. Z Janom Pokeršnikom pa ves čas igrava na mivki. Pri nas je igrati odbojko na mivki vse leto zelo težko, a se je tudi to spremenilo. Pred kratkim smo v Ljubljani dobili dvorano, kjer lahko igramo odbojko na mivki vse leto.

Je to povezano tudi s tem, da ste študirali na Havajih?

Za odbojko na mivki sem se zanimal že prej. Mogoče je k temu bolj pripomoglo to, da sva bila s Tinetom Urnautom svetovna mladinska prvaka. Havaji pa so to samo spodbudili. Tam sem dobil tudi športno štipendijo.

Kaj ste študirali na Havajih?

Stereotip pravi, da smo samo srfali in spali pod palmami, tu pa tam smo se zmotili in šli na predavanja. Moja prva želja je bila psihologija, potem sem se odločil za študij turističnega menedžmenta – hotelirstvo, podiplomski študij pa sem opravil iz človeških virov tudi na Havajih. Dobil sem ponudbo za službo v turizmu.

Zakaj ste se vrnili v Slovenijo – to so vendarle Havaji?!

Rad imam svobodo. Ponujali so mi, da mi sponzorirajo vizum, da me zaposlijo. A ko sem to postavil na tehtnico in bi pri svojih 23 letih moral preživeti od 40 do 60 ur v pisarni, sem se odločil za odbojko. Tako tudi potuješ, spoznavaš ljudi. Zato sem ponudbo prijazno zavrnil.

Potujete, veliko ste na soncu. Verjetno zaslužite kar nekaj denarja.

Res je, precej potujemo, ker je pri nas zunaj sezone težko trenirati. Zadnjo zimo smo preživeli najprej v Kaliforniji, nato na Havajih, Novi Zelandiji in v Avstraliji. Šlo je za turnejo, ki je združevala prijetno s koristnim. Vseeno je v tem športu še vedno premalo denarja, zato delam tudi priložnostna dela, ki mi omogočajo normalne treninge in tekmovanja. Za polovični delovni čas sem zaposlen pri evropski odbojkarski zvezi. To mi omogoča dodano finančno eksistenco.

Ste tudi trener?

Z leti nabiramo znanje, treniramo, opazujemo trenerje – znanje se tako kopiči in zdaj ga prenašam na druge. Zato vsaj dvakrat na leto za nemško in švedsko podjetje vodim kampe za odbojko na mivki in to združujem s svojimi pripravami.

Odbojka je najbolj množični šport na svetu. O kakšnih zaslužkih govorimo? Turnirji so označeni tudi z zvezdicami …

Celotni sklad za turnir z največ, to je petimi, zvezdicami je 300 tisoč dolarjev, ta pa se razdeli med 32 ekip. V vsem letu so trije turnirji s petimi zvezdicami. Pred dvema tednoma sva bila z Janom, denimo, na turnirju s štirimi zvezdicami – s 25. mestom sva zaslužila dva tisoč dolarjev.

To ravno pokrije pot za kakšno daljše potovanje …

Ja, če greš v Brazilijo, te samo letalska vozovnica stane 900 evrov na osebo, na Kitajsko 600 evrov … Kupiš najcenejšo možno vozovnico in paziš na stroške.

Kako pa razmišljate glede financ po karieri?

Ker sem v športu, ki ni tako dobro plačan, moramo za te stvari sami skrbeti. Če preneham z odbojko, me to ne bo močno udarilo po žepu. Zelo mi je bila pomembna izobrazba, pomembno je, da ob odbojki delam pri projektih, ki mi zagotovijo finančno eksistenco. Na to moram misliti, ker če se mi zgodi, da imam, denimo, na dveh turnirjih slabši rezultat, lahko ostanem brez strehe nad glavo. Tega pa nočem. Poleg tega ne vem, kaj bi počel ves dan, če bi imel samo odbojko (smeh).

Na majici nosite logotipe. Kako je s pridobivanjem sponzorjev?

Z naše strani je nujno imeti sponzorja. Nič od tega ne bi bilo mogoče početi brez njih. Sponzorjem se predstaviš, ti pa povedo, kaj želijo ali potrebujejo od tebe. Sodelovanje ni samo v tem, da dobiš denar, resen sponzor te bo tudi učil, spremljal, ti pomagal. Sponzorji tudi tako ščitijo svoj interes. Za sponzorja si zanimiv, če si prepoznaven.

Odvisno je tudi od stroškov, ki jih ima športnik. Pri športu, kot je triatlon, so že vložki za opremo večji. Mi za kopalke, kratke hlače, žogo, mrežo potrebujemo od 50 do sto evrov na leto. Vse to sponzorji tudi upoštevajo. Mi pa se tudi kaj naučimo. Recimo, moja izkušnja je, da nisem bil ravno vešč družbenih omrežij, zdaj sem dobil že kar nekaj ponudb, da bi drugim upravljal njihove profile. In to na podlagi znanja, ki sem ga pridobil od sponzorjev.

Razmišljate kaj o ponudbi s Havajev?  

Pred nekaj tedni sem dobil neuradno ponudbo, da bi šel na neko univerzo za pomočnika trenerja. Še preden bi mi poslali konkretno ponudbo, sem jim odgovoril, da še ni pravi čas za to. Enako je s ponudbo s Havajev. Hočem biti na poti, kjer sem zdaj.

Kaj pa na vse to pravi vaša mama?

Mama s tem nima težav. Oče pa je bolj tradicionalen, želi si, da bi njegov sin sprejemal bolj »ziheraške« odločitve. A sem trmast.