Bobnar Boštjan in kitarist Primož iz Siddharte, ki sta del ekipe že 23 let, sta mladim na tretjem dnevu Poletne finančne šole razkrila, da se preživljata le z igranjem v skupini. Ta se vrača jeseni na glasbene odre s svežim albumom.
V Poletni finančni šoli je povprečna starost okrog 16 let. Kaj sta vidva počela v teh letih?
Boštjan: Takrat sem bil že v bendu. Ves prosti čas smo preživljali skupaj, igrali in se dobivali, veliko smo tudi športali.
Primož: Pri 16 letih sem šele začel igrati kitaro. Ko sem imel 18 let, sem se pridružil skupini Siddharta.
Kako ste se spoznali?
Primož: Boštjan je Tomijev brat, zato sta skupaj že celo življenje (smeh). Potem so potrebovali kitarista v skupini.
Boštjan: V bendu sem hotel nekoga mlajšega od mene. Saj veste, bil sem mlajši brat. No, na koncu se je izkazalo, da je Primož dve leti starejši od mene. S tem sem se moral sprijazniti (smeh). Povezoval nas je tudi šport – in nas še danes.
Kako uspešna pa sta bila v šoli?
Boštjan: Uspeh benda nas je malo prehitel. Hodil sem na pedagoško fakulteto in naredil dva letnika, to pa se je časovno prekrivalo z našim glasbenim uspehom. Takrat smo razprodali stadion Bežigrad in zato sem se zavestno odločil, da bom dal študij na stranski tir za nedoločen čas. Do danes še nisem imel potrebe, da se vrnem.
Primož: Vpisal sem se na ekonomsko fakulteto, naredil prve tri letnike in potem sem vpisal absolventa. To sem vlekel dve leti, saj sem se takrat želel izogniti služenju vojaškega roka. Dve leti sta hitro minili, zato sem se potem vpisal za leto dni na študij filozofije. Potem sem nehal iskati bližnjice in končal študij na ekonomski fakulteti ter diplomiral iz trženja.
Kitarist Primož in bobnar Boštjan sta mladim razkrila tudi, kako upravljata z osebnimi financami.
Največ se učimo iz napak. Te ste gotovo delali tudi vi?
Boštjan: Navzgor nam je šlo do leta 2007. Potem se je ustavilo. Takrat se sprašuješ, kaj si naredil narobe. To je sicer tudi sovpadalo s svetovno gospodarsko krizo. Ljudje so se zaprli vase. Vstopnice za koncert niso nujni strošek, zato so se mu izognili. Nikoli ni nekega vzorca, po katerem boš uspel.
Primož: Potem ko analiziraš za nazaj, lahko samo sklepaš, kaj je bilo narobe: ali je bila to cena vstopnice ali izbrane lokacije, mogoče sama glasba. Dejstvo je, da se je to zgodilo, ali boš prišel iz tega večji in močnejši, pa je odvisno samo od tebe.
Kako glasbeniki ustvarjate prihodke?
Primož: Prihodkovnih virov je za glasbenika kar nekaj. Večinoma pa služimo s prodajo glasbe, koncerti, v okviru katerih poteka še prodaja izdelkov, vezanih na ime benda, drugi vidik pa so pravice, ki jih dobimo od avtorske glasbe od Sazasa. Seveda so tu tudi sponzorstva podjetij, ki pa jih je na začetku težko dobiti.
Ali živita samo od benda – Siddharte – ali počneta še kaj drugega?
Boštjan: Samo od prihodkov skupine. Nisva si predstavljala takega življenja. Prav v tem obdobju, ko se je pričakovalo, da se bom nekje zaposlil, smo s koncerti že zaslužili toliko, da mi službe ni bilo treba iskati. Danes lahko normalno živim in preživljam družino. Treba pa je paziti in varčevati.
Primož: Naše delo je precej sezonsko. So obdobja, ko je nastopov več in ko jih je manj. Zato je treba paziti na vsak evro.
Boštjan Meglič pravi, da ima privarčevanega toliko denarja, da bi lahko brez skrbi preživel dve leti.
Sta torej vešča upravljanja osebnih financ?
Boštjan: Sam sem kar dober s financami. Imam nekaj privarčevanega denarja, tako da bi lahko brez skrbi preživel dve leti. Namensko varčujem, sicer pa nimam vsega denarja v banki. Nekaj sem vlagal v kriptovalute, a le del denarja, ki ga lahko izgubim.
Primož: Tudi bend ima svoje varnostne denarne rezerve za nepredvidene okoliščine. Sam pa sem v boljših časih imel denar na banki, ko so bile obrestne mere za depozite štiri odstotke, zdaj imam odprta bančna računa, na katerih varčujem za svoje otroke. Tudi sam sem vložil v kriptovalute, vendar tega ne jemljem kot naložbo, verjamem v obstoj te tehnologije blokovnih verig.
Kaj bi naredila z milijonom evrov, če bi vama padel z neba?
Boštjan: Vložil bi v vizijo benda, ker smo ugotovili, da potrebujemo ljudi v ozadju, ki skrbijo za to, da glasba pride do poslušalcev. Poskušali smo sami, vendar potrebuješ nekoga, ki se ukvarja samo s tem. Lahko bi imeli tudi kakšen nastop v tujini več, ker nam tujina povzroči precej stroškov. Milijon bi hitro izpuhtel. Če bi imel neomejeno količino denarja, pa bi vložil v to, da bi bend lahko deloval v tujini, zdaj smo omejeni na lokalno območje. Sicer pa bom najbolj srečen, če bo glasba del mojega življenja do konca. To mi je dovolj. Sam bi ta navidezni milijon morda vložil v nakup kakšne nepremičnine za oddajanje.
Primož: Če se lotiš nekih stranskih poslov, izgubiš osnovni fokus, ki je ustvarjanje glasbe. Nobeden od nas ni zaposlen v drugih službah, zato se lažje zmenimo in uskladimo.
Imate veliko konkurence?
Primož: V Sloveniji je trg žanrsko precej razkropljen. Igramo rock – pop rock, ki je morda zdaj v vzponu tudi pri mladih. Pravzaprav želimo imeti konkurenco. Na koncerte povabimo mlade skupine za predskupine. S skupinami, ki že dosegajo uspehe, pa smo zelo prijateljski.
Boštjan: Po 15 letih skupnega delovanja smo se začeli spraševati, kdaj bo na sceno prišlo kaj novega. Konkurenca je zelo dobrodošla. Težko se je tudi obdržati skupaj kot skupina. Zdaj smo skupaj 23 let in to je najdaljše razmerje, kar ga imava.
Sta hodila v glasbeno šolo?
Boštjan: Igrati sem se učil samoiniciativno. Tudi prek MTV, plošč, kaset. Včasih je bilo zelo težko dobiti opremo, inštrumente. V tujino smo hodili tudi po notne zapise. Danes se da tako rekoč vse naučiti prek interneta. Sam sem se učil od drugih znanih bobnarjev in jih spraševal, kako se to počne. V glasbeno šolo nisem hodil, ker nisem vedel, da se bom s tem preživljal.
Koliko ur na dan vadita? Igranje inštrumenta je nekakšen trening kot pri športnikih.
Boštjan: Spet moramo govoriti sezonsko. Vaje s skupino imamo od tri- do štirikrat na teden, potem vadi še vsak zase. Recimo, da igram od tri do štiri ure na dan. Včasih sem igral doma, zdaj imamo svoj studio in si vsak zapiše svoj termin, ko bi želel vaditi.
Kaj ima večji čar – nastop na odru ali ustvarjanje glasbe?
Primož: Ob nastopu v živo se začne pretakati taka energija, da te kar zasvoji. Tudi studio ima neki svoj čar, v njem se tako rekoč razgališ. Težko bi rekel, kaj mi ljubše.
Kaj pravijo starši na vajino izbiro poklicne poti?
Primož: Seveda so ponosni, mene niso nikoli omejevali. Treba jih je pohvaliti.
Boštjan: Starši so naju s Tomijem podpirali, sicer ne finančno, saj ne prihajava iz premožne družine. Pomembna je bila njuna moralna podpora. Kot mulca so naju pustili, da sva ostajala na koncertih do štirih zjutraj. Za mojo babi pa s Tomijem še vedno nisva uspešna, ker še nisva bila v TV-oddaji z Mariem (smeh).
Nimata prav tipičnega imidža rokerjev?
Primož: Stil pride spontano. Mi se leta 1995 nismo usedli skupaj in se dogovorili ti boš tak, ti pa tak. To pride s tvojim počutjem. Očitno je najino počutje tako, kot kažemo navzven (smeh).
Boštjan: Črna, siva, bela, rdeča to gre skupaj. Rad imam barve. Za na oder kombiniramo črno in rdečo. Tudi v vsakdanjem življenju se oblačim enako kot na odru, ker mi to ugaja.
Boštjan, bobnanje je verjetno kar precej naporno. Koliko lažji ste po koncertu?
Boštjan: Med koncertom spijem tri ali štiri litre vode. Imam tudi ure bobnanja in vsakomur, ki mi reče, da je to enostavno, dam komad – če lahko štiri minute odigra brez večjih bolečin, potem je že res dober. Taki so redki. Da ne govorimo o dveurnem koncertu. To pride z vajo. Na začetku sem bil za vikende popolnoma uničen, danes pa nimam več težav s tem. Imam kondicijo.
Primož Benko pravi, da ima kar sedem kitar. Z njimi se bo postaral in jih nima namen prodati, pravi.
Koliko stanejo inštrumenti? Primož, koliko kitar imate doma?
Primož: Imam sedem kitar, vsaka ima svojo zgodbo. Na njih gledam, kot da so v službi zvoka. Imam dve, tri, ki so res vredne. Vendar to je moja lastnina in se stara z mano. Kitar ne nameravam prodati. Navdušen sem nad starimi inštrumenti in tu se cene začnejo pri 1.500 evrih.
Boštjan: Moja oprema, ki jo imam na odru, je vredna okrog 15 tisoč evrov. Tu so še mikrofoni, ojačevalci, slušalke, imam svoje zvočnike. V bistvu je vsak inštrument po svoje drag. Za inštrumente pri nas skrbi vsak sam, ker vsak ve, kaj želi, in niso last benda.
Prvi dan nam je bančne osnove pojasnil Roman Budna iz Sberbank, nato nas je nasmejal komedijant Sašo Stare, ki je predstavil tudi svojo službo. Drugi dan smo imeli borzni dan, ko nam je Vid Pajič iz Triglav Skladov predstavil borzne osnove, Andraž Aš iz Ljubljanske borze pa pokazal, kako deluje borza, predstavil borzni zverinjak in tudi borzne zlome. Dan pa smo zaključili s klepetom s kriptomilijonarjem Damianom Merlakom.
Tretji dan pa je bil dan za pametni šoping. Računalniški strokovnjak Miran Varga je predstavil,kako pametno nakupovati preko spleta. Srečali smo se tudi s Primožem in Boštjanom iz Siddharte.
Veselimo se četrtega dne Poletne finančne šole – karierni dan.