Sašo Stare, stand-up komik, improvizator, skečoholik je na prvem dnevu poletne finančne šole za najstnike povedal, kako je biti komik v svetu, kjer hočejo vsi biti milijonarji.

Na spletu piše, da je vaša največja želja skok nazaj v čas. Skočimo torej v preteklost. Kaj ste počeli, ko ste bili stari 14, 15, 16 let?

Nisem imel jasnega fokusa, bolj sem izločal stvari, ki jih nisem želel početi. Ko sem bil star 17 let, sem bil na Gimnaziji Kranj in šel na ŠILO (Šolska impro liga), kjer je bil moj mentor Boštjan Gorenc – Pižama. Improvizacija me je navdušila.
Postopoma sem iz impra prešel v stand-up. Hkrati z mojimi prvimi stand-up podvigi sem tudi študiral. Moraš početi tudi stvari, ki ti sicer ne dišijo.

 

 

 

Kaj pa ste študirali?

Študiral sem filozofijo in teologijo (smeh). Ne vem, zakaj. Od mene se je pričakovalo, da bom študiral, a sem ugotovil, da me to ne zanima. Tako sem naredil dogovor sam s sabo, da bom nehal študirati stvari, ki me ne zanimajo, in šel raje delat. Pisal sem za študentske revije, pomagal na snemanjih, bil na uvajanju za moderatorja na radiu … Vse sem poskusil – in našel, kar me je zanimalo. Tako da za zdaj še nisem diplomiral. Vseeno pa menim, da je izobrazba pomembna, včasih imaš tudi občutek, da bi bilo to dobro končati, da si bolj miren …

Ste torej faliran študent in komik. Kaj pa pravi mama o vaši poklicni odločitvi?

Mame so hecna bitja (smeh). Mama mi za vse stvari pravi super, ampak vedno doda, da bi lahko končal študij. Da ne bo pomote, mladim svetujem, naj gredo na fakulteto, a jaz zase tiste strasti nisem našel.

Izstrelilo vas je v slovenski medijski prostor, ko ste se pojavili kot superjunak za oglas elektrodistributerja GEN-I.

Da, oglasi so del tega, kar delamo. Sašo Stare je dejansko sam svoje podjetje, sam svoja proizvodnja. Imaš različne ravni v medijskem svetu, na katerih deluješ, in oglasi so ena od teh. Pri oglasih za GEN-I mi je bil všeč koncept, mislim, kdo si ne želi biti superjunak?

Kaj pa počnete zdaj?

Ravno sem končal ples v oddaji Zvezde plešejo, že delamo tretjo sezono Skečoholikov, vmes pa sem režiral veliko manjših oglasov, veliko oglasov tudi napišem. Nastopam kot stand-up komik, delam improvizacijske predstave, sodelujem tudi pri kakšnih novih oddajah. Predvsem pa si prizadevam za to, da se na vseh ravneh, ki so mi ljube, razvijam. Združujem različne veje komičnega ustvarjanja.

Ali se da živeti kot stand-up komik?

Ne gre samo za ta del, ko hodiš na oder, iščejo se različni trgi, kjer lahko uporabiš svoje različne sposobnosti. Ampak da se preživljati tudi samo s komedijo, samo z nastopanjem, če to vsaj malo strateško načrtuješ. Z vsem se da preživljati, če si dober v tem, če najdeš svoj trg.

Najslabši nastop?

V nekem podjetju za novoletno zabavo. Direktor je prišel na oder, povedal, da podjetje ni bilo uspešno, da bodo potrebna odpuščanja. Mi smo pa morali po tem nastopati. Ljudje se niso smejali …

Vse to nastopanje, delo zveni dokaj naporno.

Danes skoraj ni služb, v katerih bi delali osem ur na dan in bili ob štirih popoldne doma. Ves čas moraš nekaj delati. Vsem se mudi. Dejansko ne vidim razlike med poklici. Res pa je, da nimam prostih koncev tedna. Ker grem pozno spat zaradi nastopov, vstajam pozneje. Takšen »lajf stajl« sem si izbral.

Kakšen dan pa se vam tudi verjetno ne da pokati vicev?

Moj hobi je moja služba. Večino časa je moj hobi, ko pa pride kakšen dan, ko se mi ne da, pride v ospredje »službeni« del. Takrat se moraš prisiliti.

Šala je produkt komikov – včasih je dober, včasih slab. Kako ustvarjate svoje produkte?

Moja torba je polna zapiskov, grafov, miselnih vzorcev, ves čas imam s sabo beležko, androidna ura ima snemalnik. Ideje za šale so moj glavni vir prihodka, služba. Slaba šala je samo šala, ki se še ni razvila. Spomnim se, ko sem neko šalo pisal tri leta, kako se bo končala, pa se mi je utrnilo med peko čevapčičev (smeh). To je proces. Originalen scenarij pri filmih tudi ni nikoli enak končnemu. Idealno je, da hodiš okrog in testiraš šale. Občistvo filtrira tvoje šale. Treba je poskusiti.

Če se vrnemo spet nazaj. Kako je bilo na začetku – koliko je bilo priložnosti …

Ko sem bil mlad, je bilo priložnosti manj, zdaj je tega več, tudi znanja je več. Ustanovili smo društvo in začeli delati impro dogodke, potem stand-up dogodke, ustvarili smo si občinstvo. Sami smo si ustvarili priložnosti. Potem smo počasi začeli pobirati vstopnino. Zdaj je pomoči veliko več. Slediti sanjam je pomembno, a imeti moraš tudi srečo. Jaz sem jo imel.

Konkurence je tudi veliko …

Če ne bi bilo konkurence, ne bi bilo napredka. Potisne te naprej, da delaš druge stvari.

Zdi se, da ste komiki med sabo zelo povezani. Drugje pa je čutiti ljubosumje …

Vsi se soočimo s tem – to je človeško, po naravi smo egocentriki. Tudi mene kdaj prevzame to čustvo. Ampak poskušam to reševati tako, da sem raje vesel za druge, kot da bi bil zamorjen. Bodite toliko dobri, da bodo drugi ljubosumni za vas (smeh).

Kaj smo še izvedeli prvi dan poletne finančne šole, preberite v članku

(bančni dan) Ni pomembno, koliko zaslužimo, temveč koliko damo na stran

in

(šola#1) Spoznali smo bančne osnove in kakšno je življenje komikov